Kaj pa če je imel Bechamp prav?
Ali uradna znanost na nekaterih področjih gradi svoje teorije na napačnih temeljih? So res vse ideje iz preteklosti po nujnosti preživete in zmotne ali pa zgolj zaradi različnih interesov spregledane in celo zamolčane? Kaj pa če je imel glede mikroorganizmov in vzrokov bolezni prav Bechamp in ne prevarant Pasteur?
Ko sem na družbenem omrežju ponovno aktivno deloval v smeri promoviranja skepse do nekaterih epidemioloških ukrepov in drugih sumljivih praks medicinske znanosti, ki smo jim priča v koronskem obdobju, in delil zapis o nekem drugem strokovnem pogledu na nalezljivost bolezni, sem bil takoj deležen kritik, češ zakaj vendar dvomim v uveljavljene znanstvene teorije in zakaj so vsi viri, ki jih navajam, stari okoli sto let. Argument kritikov je bil, da je znanost vendarle napredovala v vsem tem času, tako da sploh ni na mestu, da bi lahko zagovarjal te ‘preživete’ ideje.
Katere ‘odslužene’ ideje sem torej promoviral? Šlo je za zapis, ki je kratko povzemal delo in ključna odkritja o mikroorganizmih in nalezljivosti bolezni francoskega znanstvenika Antoina Bechampa (1816-1908). Bil je sodobnik in nasprotnik Louisa Pasteurja, eden pionirjev teorije, da mikroorganizmi niso vzrok bolezni, temveč so to toksini ali slaba prehrana, kar rezultira v pomanjkanju ali presežkih določenih snovi. Šele zaradi neravnovesja, ki ga to ustvari, se potem namnožijo mikroorganizmi, ki so sicer v telesu zmeraj prisotni. Že res, da se je Pasteur skupaj s Kochom zapisal v zgodovino kot nekakšen zmagovalec tega dvoboja, ampak ali lahko Bechampove ideje res odvržemo na smetišče zgodovine? Po drugi strani celo Wikipedia omenja, da še danes najdemo pristaše Bechampovih teorij, predvsem med praktikanti alternativnih metod zdravljenja.
Ko naletim na takšne pretekle dvoboje velikanov znanosti in ‘vojne’ med različnimi teorijami, se zmeraj vprašam ali ni v teh igrah vplivalo na končni rezultat še kaj drugega kot le prava, poštena znanost. Kaj pa posebni interesi in splošna klima duha v nekem času?
Dve različni evolucijski teoriji: Darwin proti Wallacu
Vzemimo za primer začetke teorije o evoluciji. Laični javnosti dokaj neznan je njen soavtor, Darwinov sodobnik, Alfred Russel Wallace. Čeprav sta prišla do iste ideje o naravni selekciji neodvisno drug od drugega, je Wallace celo prehitel Darwina, ki pa je Wallaceu ponudil soavtorstvo teorije. Ali je Wallace postal kasneje nekoliko pozabljen in zamolčan, ker je začel raziskovati paranormalne pojave in postal zaprisežen spiritualist? Svoja nova spoznanja je vgradil tudi v svojo različico evolucijske teorije, ki je ne vodijo le zakoni fizike in naključja temveč tudi duhovni zakoni. Morda Wallacova ‘duhovna’ verzija evolucije, dokumentirana v knjigi Michaela Crema Human Devolution, preprosto ni bila najbolj kompatibilna s časom, v katerem je nastala. Morda je bila težje dokazljiva. A vseeno ni nujno povsem napačna.
Duhovni aspekt življenja izločen iz evolucijske teorije
Wallace je v bitjih videl tudi njihovo duhovno podstat in je v svojo evolucijsko teorijo vključil tudi hierarhijo duhovnih bitjij in pomembnost volje posameznega bitja, kot agensa evolucije. Povsem preprosto si je predstavljati, da so Darwinovo verzijo veliko lažje vgradili v vedno bolj priljubljen redukcionistično materialističen pogled na svet. Vse kar je dišalo po duhovnem ni imelo v takšni znanosti kaj iskati. Kasneje so Darwinove ideje še nekoliko prilagodili in s poudarjanjem boja za obstanek ter zakonov močnejšega so bogati industrijalci bržkone z lažjo vestjo opravičevali svoje izkoriščanje delavcev … Danes po drugi strani vemo, da je v svetu živali in rastlin simbioza med vrstami mnogo pomembnejša kot tekmovalnost in zdi se da smo zaradi priljubljenosti meditacije in novih odkritij znanosti tudi nekoliko bližje idejam, da obstaja onkraj materije še kaj drugega – neki drugi paralelni svetovi …
Vojna med katastrofisti in gradualisti v geologiji
V svojih preučevanjih alternativnih pogledov v znanosti sem naletel tudi na vojno med katastrofisti in gradualisti v geologiji. Graham Hancock v knjigi Magicians of the Gods omenja izkušenega geologa Harlena Bretza, ki je v pokrajini severne Amerike jasno prepoznal sledove nepojemljive katastrofe – poplave, ki se je zgodila ob koncu zadnje ledene dobe, a so njegove ideje v 20 letih 20. stoletja vseeno naletele na hud odpor.
Nadaljnjih nekaj desetletij so bile v ospredju gradualistične teorije spreminjanja zemeljskega površja. Spremembe naj bi se dogajale počasi, milimeter za milimeter, brez posebnih pretresov. Toda, tako kot so že v primeru izumrtja dinozavrov gradualisti vseeno morali priznati, da je dinozavre zbrisala nenadna katastrofa (padec kometa) in ne počasno spreminjanje razmer, so v zadnjih letih katastrofisti skoraj že dokončno pokazali, da je komet v več fragmentih padel na Zemljo tudi ob koncu zadnje ledene dobe in med drugim izbrisal kulturo Clovis. To zgodbo lahko vzamemo kot primer, da vse stare ideje niso za v smeti ampak se lahko izkažejo kot pravilne.
Če duša obstaja, so 5000 let stare indijske Vede imele prav
Predstavljajmo si zdaj za trenutek, čisto hipotetično, da bi današnja znanost, ki ne more ne potrditi ne ovreči obstoja duše, naenkrat končno dokazala, da duša vendarle obstaja. Kar naenkrat 2400 let stara Platonova pisanja o duši ne bi bila več zgolj špekulativna idealistična filozofija o transcendentnem, temveč bi jih brali s povsem drugimi očmi. Če bi duša postala dokazana realnost, bi morali na zahodu priznati, da smo se stoletja motili, ko smo ‘izvrgli’ dušo iz percepcije našega sveta, in da so imeli stari jogijski mojstri, pisci 5000 let starih indijskih Ved v bistvu prav. Vedska literatura in filozofija namreč vsebujeta izčrpno znanje o duši in psihologiji človeka. O tem sem se prepričal že pred leti ob prebiranju jogijskih knjig. Še posebej mi je ostala v spominu knjiga Interalna joga Šrija Aurobinda in epski uvod k tej izdaji, ki ga je spisal Janez Svetina. Že takrat se mi je zdelo, da je indijska psihologija (znanost o duši) svetlobna leta pred tisto, ki smo jo razvili na Zahodu.
Sodobna materialistična znanost izločila kup manj oprijemljivih pojavov
S tem besedilom poskušam torej pokazati, da viri iz preteklosti nikakor niso že po neki nujnosti manjvredni od sodobnih spoznanj, čeprav niso nastali pod striktnimi postopki, na katerih sloni sodobna znanstvena metoda. Včasih podcenjujemo navdih genialnega osamljenega jezdeca, intuicijo in vizionarstvo, starodavne, iz neposredne izkušnje rojene ljudske modrosti, ter zdravo kmečko pamet. Sploh pa je naša znanost zadnjih stoletij dogmatično materialistična in temu zvesta preučuje zgolj tisto kar zmore izmeriti. S tem pa je iz področja svojega preučevanja avtomatično izločila cel kup fenomenov, ki jih je težko opazovati ali meriti. Med slednje pojave spadajo tako človekova duhovnost in psiha, občutja kot je ljubezen, pa tudi redki nerazložljivi pojavi, kot na primer neznani leteči predmeti in duhovi.
Se želi novodobna znanost spremeniti v (s sabo nezdružljivo) religijo?
Znano je, da na cel kup ‘večnih’ vprašanj znanost ne zna ponuditi dokončnih odgovorov, ampak se kljub temu obnašamo tako, kot da je znanost naša nova religija, za katero se pričakuje, da bi morali vanjo stoodstotno zaupati. Ker je zanikanje duhovnih aspektov realosti postalo nedokazana dogma, na katerih znanost sloni, je možno, da ustvarja bržkone cel kup napačnih hipotez in gradi svoje teorije na majavih osnovah. Če bi se pokazalo, da duša obstaja, bi se celotne smeri v znanosti sesule kot hišica iz kart. Potrebno bi jih bilo zgraditi znova.
S sprejetjem duhovne podstati človeka se opirajo številne nove, prave poti
Kaj pa če ima človek vendarle duhovno podstat, materija pa je le sekundaren pojav. Prav možno bi bilo, da se bo to pokazalo kot resnica, kar bi vplivalo na naš odnos do smrti in na to – kaj sploh pomeni biti človek. Tudi na področju zdravstva bi se verjetno odprle številne druge poti, še posebej tiste, ki so danes v domeni alternativnih oblik zdravljenja.
Medicinska stroka v resnici ni enotna niti pri osnovnih pojmih
To pa nas pripelje nazaj k medicini in aktualnim razdvajujočim temam. Zdi se mi dragoceno in nadvse potrebno opozarjati, da stroka glede ukrepov ni enotna. In ne le to. Izkaže se, da ni enotna niti v osnovnih pojmih, kot so izolacija virusa, izvor in obstoj virusov, vloga virusov pri nastanku in nalezljivosti bolezni… In nikakor ne gre za mnenja izpred sto let temveč za sodobne oporečnike iz stroke.
Glede na to, kaj strokovnjaki, kot so Köhnlein, Cowan, Lanka in drugi, očitajo virologiji in v svojih besedilih kažejo, kdaj, kako in zakaj je ta veda zašla na ‘kriva’ pota oziroma izgradila svojo hišico iz kart, se ne bi čudil, če je imel Bechamp leta 1912 morda celo prav. Kaj pa če smo zadnjih 150 let gradili na napačnih Pasteurjevih temeljih? Glede na to, da je bil dokazano velik prevarant, ki je prirejal rezultate svojih eksperimentov?
Smo bili morda potisnjeni v takšno interpretacijo vzrokov bolezni, ker je omogočala ustvarjanje nerealnih profitov, saj se lahko napaja iz strahu pred okužbo in posledične ‘vojne’ proti mikrobom, ki se ne more nikoli končati. Mi torej lahko kdo zameri, da smo mnogi pripravljeni resno premotriti pogled, ki pravi da “so vse (ali vsaj velika večina) bolezni vzrok strupenega ali zakisanega okolja. Ko se bakterije, virusi, klice, pršice in glive (ki so naravno prisotne v naših telesih), zaradi poškodovanega notranjega okolja (slaba prehrana, zakisanje organizma, strupi) namnožijo do nenaravnih ravni, izločajo odpadne produkte, ki so zelo strupeni in so dejansko vzrok bolezni. Torej so mikrobi posledica zastrupitve in ne vzrok bolezni.”
Če je imel Bechamp prav, bi morali poiskati prave vzroke ‘pandemije’
Mar se ne bi strinjali, da to preprosto pije vodo in čeprav gre za najmanj sto let stare ideje še vedno ohranjajo svojo vrednost. V luči sedanje krize bi bilo v skladu s takšno teorijo vzrokov bolezni potrebno poiskati prave vzroke te ‘pandemije’ ne pa, da se dobesedno vsakič znova ustvari virusnega grešnega kozla z nekimi šušmarskimi ‘Vero’ metodami in računalniškimi modeli, za katere ne morejo pokazati, da imajo kaj veze z realnostjo. To kar mainstream znanost danes imenuje izolacija virusa, po mnenju kritikov ni izolacija virusa temveč gre za zlorabo terminologije. Če imajo kritiki prav, upam, bo pokazal čas. Kajti trenutno se njihovi oporečniški glasovi izgubljajo v hrupu vsesplošne propagande in napredujoče cenzure.
Članek je bil prvič objavljen na ekologicen.si.
Priporočeno dodatno branje o alternativnih pogledih na vzroke bolezni:
Contagion Myth, Thomas S. Cowan (2020)
Virus Mania: Corona/COVID-19, Measles, Swine Flu, Cervical Cancer, Avian Flu, SARS, BSE, Hepatitis C, AIDS, Polio. How the Medical Industry … Making Billion-Dollar Profits At Our Expense, Torsten Engelbrecht in Claus Kohnlein (2020)
Predavanja in članki Stefana Lanke:
Bechamp or Pasteur: The Lost Chapter In The History of Biology, Ethel D. Hume (1923/2011)
The Blood and its Third Anatomical Element, Antoine Bechamp 1912