„Čarovniki bogov“ Grahama Hancocka
Minilo je več kot 20 let odkar je preiskovalni novinar in neodvisni raziskovalec Graham Hancock izdal knjigo Fingerprints of the Gods (“Odtisi bogov”, 1995), ki je v slovenščini sicer nismo brali, je pa bila svetovna uspešnica, prodana po svetu v več milijonski nakladi. Predmet njegovega preiskovanja je bila naša daljna preteklost. V njej je predstavil kontraverzno tezo, da smo ljudje vrsta s kratkim spominom, ki je iz svoje zavesti povsem izgubila celotne epizode svoje preteklosti. Med drugim tudi spomin na civilizacijo, ki je obstajala pred začetkom uradne zgodovine vsaj 11.000 let v preteklosti in, ki je bila ob koncu zadnje ledene dobe praktično izbrisana iz obličja Zemlje zaradi globalne kataklizme.
Redki preživeli tiste predpotopne kulture so se razkropili po svetu in preživelim plemenom staroselcev prinesli pridobitve civilizacije, kot so poljedelstvo, arhitektura in pisava in s tem dali impulz za pojav prvih megalitnih templjev in mest. Pravzaprav je šlo pri Odtisih bogov za sodobno reinpretacijo idej Ignatiusa L. Donnelyja, ki je o pozabljeni matični civilizaciji pisal ravno okoli sto let prej. Njegova kultna Atlantis: The Antediluvian World (1882), je sicer med strokovnjaki naletela na slab odziv in jo praviloma navajajo kot klasičen primer psevdoarheologije.
Kaj kredibilnega nam ponujajo "alternativni" avtorji s področja naše preteklosti je eno glavnih vprašanj s katerimi se ukvarjamo v naših prispevkih in v predavanjih. Gotovo postavljajo nekatera prava vprašanja in vse njihove teorije niso le divje špekulacije brez kakršnih koli osnov.
Prodor alternativnih idej o naši preteklosti
Med najbolj znanimi novimi idejami, ki so bile zaokroženo predstavljene v Odtisih in so plod raziskav drugih avtorjev lahko omenimo:
Sfinga v Gizi je zaradi vzorcev dežne erozije na njenem trupu in stenah ob njej gotovo stara vsaj 10.000 let kajti le v tistem obdobju ob koncu ledene dobe je v deželi ob Nilu še intenzivno deževalo.
Teorija o korelaciji treh zvezd Orionovega pasu s tremi piramidami v Gizi, ki niso bile še vse kaj drugega kot le grobnice megalomanskih faraonov, za kar tako ali tako tudi ni nobenih trdnih dokazov. Avtor te vplivne teorije je Robert Bauval, belgijski inženir rojen v Egiptu.
Bistvo sporočila Odtisov bogov je bilo, da je naša preteklost veliko bolj zapletena, kot le enostaven linearen prehod od kamene dobe in jamskega človeka pa vse do naše visokotehnološke informacijske družbe.
V letih, ki so sledila smo resnici na ljubo lahko opazovali kopičenje dokazov, ki govorijo vprid tej tezi. Nekatere izmed njih je Hancock zbral v novi knjigi Magicians of the gods (“Čarovniki bogov”, 2015).
Göbekli Tepe - trenutno najstarejši megalitski tempelj na svetu
Strokovnjaki in kritiki “alternativnih” raziskovalcev so ves čas ponavljali, da ni nobenih materialnih dokazov, ki bi kazali na obstoj takšne predlagane izvorne civilizacije in da so se v tistih daljnih časih okoli konca ledene dobe (na meji med paleolitikom in mezolitikom) po svetu potikali le lovci in nabiralci. Skoraj 12.000 let staro megalitsko najdišče v Turčiji imenovano Göbekli Tepe po mnenju Hancocka to vse spremeni. Gre za kompleks okoli 20 megalitskih krogov na površini 300 kvadratnih metrov. Sestoji iz na ducate do šest metrskih kamnitih blokov, na katerih so v reliefni tehniki upodobljene različne divje živali. Najdišče so preiskali “mainstream” arheologi (Nemški arheološki institut) in njegove najstarejše plasti, ki so tudi nabolj impozantne datirali na 9.600 let pr. n. št. kar je izjemna letnica. Ne le zaradi starosti, saj je najdišče skoraj 6000 let starejše od sorodnih megalitskih kompleksov kot so Stonehenge, piramide v Gizi ali templji na Malti …, temveč tudi zato, ker letnica označuje konec zadnje ledene dobe, kot jasno kažejo vzorci vrtin ledu z Grenlandije. Zanimivo, da povsem isto letnico navaja Platon, ko poroča o uničenju Atlantide. Datacija Göbekli Tepe je zanesljiva saj je tempeljski kompleks okoli 8200 let pr. n. št. nekdo zaradi neznanega razloga postopoma zakopal in ga s tem skril in “zavaroval” kot “časovno kapsulo”.
Hancock v knjigi razvija idejo, da je šlo v primeru Göbekli Tepe morda za prenos znanja med preživelimi napredne civilizacije in lokalnim prvobitnim prebivalstvom.
Več o Göbekli Tepe in neznanih megalitih sveta na predavanju:
Piramida na Javi
Poleg turškega najdišča je Hancock omenja tudi pred kratkim odkrito piramidalno strukturo v Indoneziji, katere plasti datirajo od 12.000 pa kar do 20.000 let v preteklost. Indonezijski geolog dr. Hilman Natawidjaja je piramido pravzaprav bolj prepoznal kot našel, saj so do tedaj mislili, da gre le za naravno vzpetino na kateri stoji porušen megalitni tempelj arheologom poznan že okoli 100 let. Izkazalo se je, da je tempelj kasnejšega izvora, vzpetina pa je, kot so pokazala sondiranja, stavba, terasasto zgrajena iz kamnitih blokov. Z georadarji so v piramidi tudi že odkrili prazen prostor štirikotne oblike. V mnogih ozirih odkritje spominja na tisto v Bosni o katerem se še vedno krešejo mnenja.
Pozabljena civilizacija?
Relativno malo najdišč takšne starosti lahko pripišemo večim dejavnikom.
Najprej seveda dejstvu, da so najstarejše stvari v arheologiji zmeraj najglobje pod zemljo. Torej mnogih ostankov nismo še niti locirali. Marsikaj je še skrito pod saharskim peskom in tropskih gozdovih.
Nadalje vemo, da se je v času ob koncu ledene dobe gladina morij dvignila za kar 70 metrov in kot v svoji obširni knjigi Underworld (“Spodnji svet”, 2002) Hancock opozarja, je glavnina katerekoli civilizacije, ki bi obstajala v tistem času verjetno pod vodo saj tudi danes v obalnem pasu širine 50 kilometrov prebiva večina prebivalstva našega planeta. Hkrati se iz objektivnih razlogov pod vodo opravlja izredno malo arheologije.
Tretji razlog je, da ostankov predpotopnih civilizacij enostavno ne prepoznamo in jim napak pripišemo veliko zgodnejše letnice. Arheologija je po nujnosti konservativna znanost in po pravilu upošteva zmeraj najmlajše možne letnice datiranj. Mnoge megalitne templje je poleg tega nemogoče datirati kajti kot je znano metoda z ogljikovim izotopom C14 potrebuje vzorec organske snovi, kamna pa z njo ni mogoče neposredno datirati. Med nekaterimi najdišči, ki so morda veliko starejša kot jim pripisujemo so npr. podzemna mesta vklesana v vulkansko skalo kakršno sta npr. Kaymakli in Derinkuyu v Turčiji, slednji je lahko sprejel 20.000 ljudi.
Globalna kataklizma ob koncu zadnje ledene dobe
Znano je, da je konec ledene dobe “izbrisal” veliko število živalskih vrst t.i. megafavno kot so mamuti, orjaški lenivci, sabljasti tigri … Hancock v Čarovnikih še posebej izpostavlja, da je šlo za več nenadnih, izjemih dogodkov in ne le za postopno spremembo razmer. To pa pomeni, da je čas pred 12 000 leti zelo travmatično vplival tudi na tedanje prebivalstvo. Kot znanost jasno razkriva tudi s sondažami ledu na Grenlandiji se je ob koncu ledene dobe, ko se je podnebje že zelo otoplilo, temperatura kar naenkrat spet drastično spustila in Zemlja je bila pahnjena v novo ohladitev, ki je trajala okoli 1400 let. Omenjeno obdobje v angleški literaturi imenujejo Younger Dryas. Poleg tega so spremembo na začetku in na koncu pospremile tudi katastrofalne poplave saj se je neposredno pred ohladitvijo in po njej stalil velik del ledenega oklepa v Severni ameriki in Evropi.
Rešitev uganke: padec kometa
Kaj je povzročilo to kataklizmo je bilo dolga leta nerešena uganka. V času nastanka Odtisov bogov se je avtor nagibal k zanimivi teoriji Charlesa Hapgooda o “dislokaciji” zemeljske skorje (ang.: Earthcrust displacement theory), ki je navduševala tudi Einsteina, toda v zadnjih letih je spremenil svoje mnenje na podlagi izjemnega odkritja, ki je podkrepljeno z veliko dobre znanosti. In sicer, da je nenadno ohladitev ob koncu ledene dobe povzročil komet, ki je v več fragmentih padel na zemljo in sicer predvsem na severno ameriško ledeno ploskev in tako ustvaril zgolj začasni krater v led (debelina ledu je bila tudi do 4 kilometre), ki pa je kasneje seveda izginil s teljenjem ledu. Trk je povzročil sprostitev ogromne količine termične energije, ki je stalila ogromne volumne ledu in povzročila globalne poplave.
V knjigi podrobno predstavi posledice teh poplav v ameriški pokrajini, ki so vidne še danes. Kot kronski geološki dokaz pa navaja nano diamante, mikroskopske delce, v omenjeni geološki plasti, ki lahko nastanejo le ob izjemnih toplotnih udarih kakršnega lahko povzroči zgolj trk kometa oz. asteroida. V knjigi tudi deloma opiše bitko med zagovorniki gradualizma geoloških sprememb ob koncu ledene dobe in katastrofikih, ki so mnenja, da so se spremembe zgodile nenadno in ne le postopoma in počasi. To sedaj dokazi o padcu kometa tudi potrjujejo. Nastala hladna voda je vplivala na morske tokove in v kombinaciji z enormno količino materiala, ki se je vzdignilo v atmosfero in zakrilo sonce za daljše obdobje, pahnila Zemljo v novo ohladitev. Nesrečni redosled dogodkov pa je povzročil izumrtje megafavne in po mnenju Grahama Hancocka tudi uničil visoko razvito civilizacijo. Je bil to čas nastanka številnih podzemnih mest in bivališč, saj so le ta lahko nudila zavetje neprijaznim pogojem na površju?
Vsekakor lahko zaključimo, da odkritja zadnjih dvajset let gredo v prid intuicijam in teorijam alternativnih raziskovalcev kakršen je Graham Hancock. Ostanki civilizacij se pomikajo dlje v preteklost, ki je veliko bolj skrivnostna in kompleksna kot smo mislili do sedaj. Vsekakor je potrebno vzeti Hancockove teorije z določeno mero distance, a hkrati z odprtostjo za nove ideje. Uradna arheologija in znanost takšne odprtosti žal pogosto ne kažeta.