top of page

PROSTORČASJE - razmišljanje o prostoru in času


Ta prispevek je meditacija o času in prostoru ... Zapis, ki se je po nekem notranjem navdihu ubesedil skoraj brez truda v dveh zaporednih večerih. Kasneje sem stavke samo še izpilil in uredil. Morda ponuja nekaj zanimivih uvidov v naravo prostorčasja kot ga ljudje doživljamo.

DEJSTVO: ČAS IN PROSTOR STA NELOČLJIVO POVEZANA

Do te ugotovitve je sodobno fiziko leta 1915 pripeljal Einstein s svojo Splošno teorijo relativnosti, ki razlaga gravitacijsko silo kot posledico ukrivljenosti prostora-časa. Naslov tega odstavka je izhodišče vsega nadaljnega razmišljanja v tem besedilu. Prostorčasje je štiridimenzionalna struktura treh prostorskih dimenzij ter časa. Preprosta in evidentna korelacija med prostorom in časom je dejstvo, da čas merimo s prostorskimi dogodki, enakomerno krožno potjo kazalcev ure, ali ritmičnim prižiganjem, menjavo cifer na zaslonu digitalne ure ali pa rotacijo Zemlje okoli svoje osi in okoli sonca.

RELATIVNOST DOJEMANJA ČASA

Einstein opisuje relativnost časa odvisno od naše pozicije in hitrosti v prostoru. Ko se približujemo svetlobni hitrosti čas teče za nas počasneje. V zadnjem času je to na učinkovit način prikazal film Medzvezdje.

V tem razdelku pa govorim o relativnosti dojemanja časa, ki je odvisna od telesa v katerem se nahajamo. V obzir jemljem biološko telesno izkušnjo in predpostavljam:

Telo, organizem je prostorsko-časovna struktura, ki določa dojemanje prostora in časa. Živo bitje je povratni mehanizem okolja (prostora in časa) ter njegov neločljivi del.

Ko se zavest "utelesi" je vržena v neko specifično dojemanje časa. Telo v katerem se zavest znajde določa kako bo zaznavala čas. To bi bil Vedski, duhovni pogled, ki zavest obravnava kot nematerialno “substanco”. Toda enako velja tudi za materialistično naziranje, da je zavest proizvod kemičnih reakcij v telesu, predvsem možganih. Ni pomembno kateri pogled nam je ljubši - telo je v obeh primerih določujoče.

Vsako bitje ima svoje telo, specifično prostorsko strukturo, ki vpliva na dojemanje časa. Nekatera bitja npr. muha so zaradi svoje majhnosti in kompaktnosti veliko hitrejših refleksov kot ljudje. V mušjem telesu namreč živčni dražljaji potujejo krajše razdalje in prej dosežejo svoj cilj. Ko zamahnemo z roko da bi muho odgnali, je zanjo naša roka kot bi gledali upočasnjeni posnetek. Zato je muha praviloma hitrejša v svojem odzivu in odleti preden jo doseže naša roka.

Manjša bitja živijo v gostejši časovni resoluciji trenutkov. Oz. povedano drugače, ne živijo vsa bitja v isti resoluciji časovnih trenutkov.

Krila žuželk ali kolibrija se premikajo veliko hitreje kot bi zmogel premikati svoje roke človek. Hitrejše življenje se ponavadi tudi prej konča. Muha ima veliko krajše življenje od človeka. Ali lahko sklepamo, da muha čas doživlja drugače kot ljudje?

Zemlja, ki je po nekaterih naziranjih živo bitje, pa nemara čas doživlja povsem drugače. Saj zanjo v razponu milijard let kolikor traja njeno življenje en vrtljaj okoli njene osi pomeni zgolj trenutek. Toda, kdo ve, morda je njena sposobnost zaznavanja časa zmožna nepredstavljivo visoke ločljivosti višje tudi od mušje.

Vsekakor lahko za voljo tega razmisleka postavimo hipotezo, da sta velikost pa tudi oblika telesa živega bitja dva izmed številnih drugih dejavnikov, ki vplivajo na sposobnost zaznavanja večje ali manjše gostote časovnih trenutkov, kar morebiti rezultira v različnih percepcijah časa.

"ZAPOREDNI" ČAS - ČAS KOT ZAPOREDJE DOGODKOV

Predstava o času je do neke mere kulturni, družbeni konstrukt. Trenutno prevladujoča je linearna predstava o času, ki se je osnovala v skladu z izročilom treh velikih monteističnih religij, ki so jasno začrtale koordinate začetka (geneza) in konca (konca časov). Kulture in civilizacije kot so azteška, majevska, kitajska in vedska, ter mnoga prvobitna ljudstva, pa so poznale koncept časovnega kolesa po katerem je vse v vesolju vpeto v različno dolge in ponavljajoče cikle dob. V tem primeru govorimo o ciklični predstavi o času.

Azteški Kamen sonca oz. Petih časov, včasih napačno poimenovan Azteški koledar ali celo Majevski koledar. Pomen in uporaba 24 tonske bazaltne skulpture nista dokončno pojasnjena gotovo pa je služila kot simbol azteške kozmologije in tudi za označevanje časovnih obdobij.

Tu pa govorimo o nečem bolj temeljnem. Naša običajna percepcija časa se zdi linearna. Trdim, da je linearno dojemanje časa temeljno in za vse ljudi v principu enako, a da gre tu za širši pojem kot pa za linearno predstavo o času kot jo je razvila Zahodna tradicija.

Linearno dojemanje časa zato raje imenujmo ZAPOREDNO. Bistvena za to je izkušnja zaporednega zaznavanja prostorskih dogodkov.

To temeljno percepcijo bi rad ločil od obeh kulturno pogojenih in prevladujočih predstav o času; linearne in ciklične.

PROSTORSKI DOGODKI

Prostorski objekti so strukture zgrajene iz materije ali fine materije (uma). Objekti so dogodki v prostoru, ki vzbudijo v nas čutne vtise, ki nam vzdražijo naš senzorni aparat in se v končni fazi prevedejo v to čemur rečemo smiselne informacije o okolju.

IN-FORM-ACIJA je nekaj osmisljena oblika. Iz brezobličnosti se izlušči neka struktura, ki ima za nas nek pomen. Oblika ali struktura pa je zmeraj prostorski fenomen, pa četudi gre za zvočno obliko, npr. melodijo. Tudi šume bomo v tem naziranju umestili v informacije, pa čeprav so šumi in motnje dražljajske oblike, ki za nas nimajo bistvene uporabne vrednosti. Z besedami psihologije gestalta, oz. gestalt teorije zaznavanja je informacija vse kar se izloči iz ozadja. Torej vsak “lik”.

Povrnimo se k definiciji zaporednega časa. Pravim, da je temeljno dojemanje časa za običajno zavest človeškega bitja zaporedno dojemanje. To nam dokazuje vsak sprehod v trgovino. V naše polje zaznavanja vstopajo čutni dražljaji kot odsevi prostorskih dogodkov in se prevajajo v smiselne informacije. Ključno je to, da ne vstopijo vsi hkrati in naenkrat. Temveč zaporedno. Ko hodimo po poti našega sprehoda se sprehajamo skozi prostorsko strukturo, kompozicijo prostorskih dogodkov npr. objektov kot so sosedova hiša, drevo na desni strani ceste, ulična svetilka, za ovinkom pa naslednja hiša, naslednja ulična svetilka ... Na poti srečamo tudi različne osebe, mimo nas vozijo avtomobili ...

Narava našega sveta je, da objekti zastirajo druge objekte. Šele, ko spremenimo gledišče lahko zaznamo tiste prostorske objekte, ki so bili prej še zastrti. Sprehoditi se moramo okoli hiše da bi zagledali jablano, ki raste na vrtu. Spreminjanje gledišča zahteva čas - oz. ustvarja iluzijo časa, kot zaporedja trenutkov, ki jih določajo prostorski dogodki.

Na naši fizični ravni bivanja so prostorske strukture, ki jim rečemo snovni objekti tako "goste", da zastirajo druga drugo in se nam ne pokažejo vse naenkrat.

Prav tako kot vizualni otipljivi dogodki, tudi zvočni dogodki vstopajo v nas zaporedno. Smeh soseda, šum drevesne krošnje, brnenje ulične svetilke, motor avtomobila ... V tem primeru oz. zmeraj so zvočni dogodki vezani na snovne dogodke (predmete in bitja, ki jih povzročajo).

Zaporednost zvočnih dogodkov omogoča izkušnjo glasbe in govora.

Med materialnimi predmeti, zvočnimi dogodki ali celo mislimi ni bistvenih razlik v njihovem odnosu do prostorčasja.

OMEJENOST NAŠEGA TELESA oz. ZAZNAVNEGA APARATA –

NAŠE PROSTORSKO-ČASOVNE STRUKTURE

Ključno vlogo za naše dojemanje časa ima narava naše 3d realnosti in naše telo kot objekt, neločljivi del te realnosti.

 

"Naš čas” je zgolj produkt omejenosti našega čutnonazornega aparata, torej lastnosti našega telesa, ki je prostorska struktura in neločljivi del večje prostorske strukture, ki ji rečemo naša trirazsežnostna snovna realnost.

 

3D realnost je konkretna, specifična manifestacija iz neskončnega potenciala možnosti kvantnega vakuuma (plenuma), kot ugotavlja kvantna fizika. Ker naš organizem, naša prostorskočasovna struktura ni zmožna absorbirati vseh obstoječih informacij naenkrat to stori zaporedno. To dojamemo kot (zaporedni, linearni) čas.

NARAVA NAŠE 3 RAZSEŽNOSTNE REALNOSTI

Duhovne tradicije pa tudi nekatera sodobna naziranja v fiziki govorijo ali predpostavljajo večdimenzionalnost bivanja oz. vesolja oz. realnosti. Obstajali naj bi nivoji bivanja, drugačni od našega in v njih naj bi vladali drugačni naravni zakoni. Npr. obstajala naj bi raven, dimenzija čiste zavesti, kjer časa kot ga poznamo naj ne bi bilo. Predpostavljam, da zato, ker ne bi bilo omejitev, ki jih zavesti predstavlja trirazsežnostna prostorskočasovna struktura.

Mnoge duhovne tradicije, so prišle do zaključka, da je čas kot ga dojemamo v običajnem stanju zavesti zgolj iluzija. V resnici obstaja samo večni sedaj. V judovskem mističnem izročilu Kabali naj bi čas bil inherentno paradoksalen pojav. Preteklost in prihodnost naj bi v resnici obstajali hkrati. Čas kot iluzija je dojet tudi v nekaterih indijskih filozofskih šolah. Toda to je izredno težko razumeti, kajti z vsako zapisano ali prebrano besedo tega besedila se utrjujemo v jasnem zaznavanju usmerjenega poteka, zaporedja besed – zaporedja dogodkov, ki ga doživimo kot čas.

  • Ali obstaja aktivnost v ne času, ali ima lahko glagol kakšen pomen v stanju brez časa?

  • Se lahko v ne-času sploh kaj zgodi. Ali lahko obstaja dogodek v brezčasju? Ali lahko obstaja prostor v brezčasju?

Mislim, da nima smisla zanikati zaporednega časa ali vsaj našega izkušanja časa kot niza zaporednih trenutkov. V naši “dimenziji” bivanja je izkušanje časa pač tako. Telo v katerem se nahajamo nas pogojuje v našem dojemanju realnosti.

V našem 3d svetu je vse urejeno tako, da telesa oz. naši zaznavni aparati služijo kot filter in več zakrijejo kot odkrijejo. So sito vseh impulzov okoli nas. Ne dopustijo nam, da bi zaznali vse hkrati. Npr. tudi tisto kar je za ovinkom. Torej nas naše telo prisili v zaporedno zanavanje.

O CIKLIČNEM DOJEMANJU ČASA

Rad bi poudaril: tudi cikličen čas je zaporeden, čeprav ni linearen. Stare kulture in še obstoječa ljudstva, ki imajo ciklično predstavo o času nemorejo zanikati zaporednosti dogodkov, ki vstopajo v polje zaznave, pa četudi se ti vračajo v ciklih – se reciklirajo. Če gledamo vrtiljak se isti sedež na vrtiljaku res vedno znova vrača v našo zaznavo vendar lahko še vedno štejemo zaporedje vseh sedežov, ki bežijo mimo nas.

Bolj realna kot dobesedno vzeta ciklična predstava o času v smislu vrtiljaka je spiralna predstava o času. Kjer imamo cikličnost združeno s spremembo, kar ustvari evolucijo.

Spiralen model časa je zelo koristno orodje kontemplacije časa.

MISLI IN UM KOT USTVARJALCA ČASA

Med prostorske strukture moramo uvrstiti tudi misli, mentalne strukture, tvorbe našega uma. Tudi te so namreč oblike oz. liki, z vidika gestalta in se nam v zavest vrinjajo zaporedno. Pravzaprav se v veliki meri zunanji dražljaji avtomatično prevajajo v misli in sprožajo še nove misli, ki so proizvod naših izkušenj, spominov … Prav tako zaporeden pa je tudi proces čistega miselnega proizvajanja (npr. filozofsko razmišljanje) brez zunanjih sprožilcev ali dražljajev. Tudi naš mentalni aparat, vezan na možgane je 3-razsežnostna prostorska struktura, le da misli niso snovne kot običajni predmeti in telesa temveč finosnovne. Tako misili opisuje vedska filozofija in izkušnja.

V končni konsekvenci torej dejansko lahko rečemo, da naš um ustvarja čas, kajti vse prostorske strukture oz. dogodki se kot čutni impulzi pretvorijo v misli našega uma. Seveda pa v kvantnem vesolju kjer je vse povezano težko ločimo naš um od ostale realnosti. Celotna naša realnost, naša "dimenzija" (bivanja) vzpostavlja naš čas.

Nekatera filozofska naziranja menijo, da je vse samo um. Da je zunanji svet odraz naših misli, zrcalo uma. Um pa bi potemtakem lahko opisali kot orodje fiksacije, oz. manifestacije konkretne realnosti. Um torej ustvarja prostorske dogodke in s tem tudi čas.

BOŽANSKA BREZČASNOST

Iz povedanega lahko izpeljemo vprašanje. Če bi lahko videli, slišali, čutili, zaznavali vse kar je, brez vsakršnih omejitev telesa, ali bi bil čas ukinjen? Vse bi bilo tukaj in zdaj. Omejeno bitje kakršno smo v trenutni 3d resničnosti si tega sploh ne moremo predstavljati.

Vseprisotnost in vsevednost ukinjata čas. To sta božanski lastnosti. Bog kot “vse kar je” in “izvorna kozmična zavest” je seveda onkraj časa, ker če bi ne bil, potem bi bil čas bog.

TELO MULTIDIMENZIONALNI PORTAL ZA ČASOVNA POTOVANJA

Tukaj se naša zgodba ne konča. Človek po naziranjih duhovnih tradicij ni ujetnik časa. Bog je vse torej smo tudi mi delci boga. Smo multidimenzionalna bitja. Naše bitje se tako razteza čez več dimenzij hkrati. Smo struktura, ki je preplet različnih nivojev stvarstva. Večdimenzionalni splet. Vedska filozofija pozna npr. vsaj štiri glavne dimenzije bivanja iz katerih je sestavljeno človeško bitje: fizično telo, mentalno telo, emocionalno telo in duhovno telo (zavest ali duša).

Ker vladajo na vsakem nivoju bivanja nekoliko ali povsem drugačni zakoni lahko sklepamo, da so tudi dojemanja časa v različnih dimenzijah različna.

Salvador Dali, leto 1931, Vztrajnost spomina, 24,1 x 33 cm, olje na platno

Dimenzije so samo različni tipi prostorsko časovnih struktur skozi katere se lahko izraža zavest.

Človek lahko doseže druge dimenzije skozi spremenjena stanja zavesti. To mu je omogočeno ker je vesolje fraktal in hologram, kar pomeni, da so vse informacije dostopne povsod in zmeraj. Skozi različna stanja zavesti dosegamo različna dojemanja časa.

Najprej nekaj primerov, ki so bolj slutnja drugačnega dojemanja časa. Kajti ne gre za velike spremembe zavesti. Npr. kadar se na nekaj osredotočimo in uživamo v neki aktivnosti se včasih zdi, da čas kar leti, kajti na čas povsem pozabimo. Kadar pa se dolgočasimo (dolg-čas) pa se čas kar nekako podaljša ... Nekaj sekund potresa ali hude bolečine se zdi kot celo večnost. To so primeri, ki kažejo na to kako se naša percepcija časa spreminja ampak ob tovrstnih dogodkih praviloma človek ne vstopi s celim svojim bitjem (vsemi telesi) v drug čas. Če bi se to zgodilo, ali ne bi vsak živel v svoji časovnici in ne bi mogli deliti kontinuirane skupne realnosti? Recimo, da samo del našega bitja vstopi v drug čas, telo pa ostaja v 3d realnosti in deluje kot sidro, ki nas zasidruje v skupni časovnici.

Takšni običajni fenomeni so morda le analogija vstopanja v druge percepcije časa ali pa le slutnja teh percepcij. Vsekakor pa se zdi, da je osredotočenost na nekaj pot do “pozabe časa” in s tem do drugačnega dojemanja časa.

Močnejše modifikacije dojemanja časa dosežemo z močnejšimi spremembami stanja zavesti. Npr. z meditacijo.

V tem primeru se osedotočamo na nič, na praznino med mislimi, kot bi rekel Einstein. Mojstri takšne prakse vstopijo v stanje zavesti, ki jo opisujejo predvsem kot mir, kjer časa in prostora več ni kot ju poznamo oz. se razkrojita v nekakšen večni sedaj – čisto zavedanje. Meditant lahko v takem stanju vztraja več ur, kajti dejansko vstopi v neko drugo časovno matrico in čas zanj teče drugače. Meditiranje ni početje ampak zgolj čisto bivanje.

Nekaj podobnega se zgodi tudi ultramaratonskemu tekaču, ki na svoji sicer poudarjeno linearni poti preko enakomernega ritmičnega giba in diha in umirjenih mislih pade v nekakšen trans, časovno luknjo, kar mu omogoči da teče “izven časa”. Neprekinjeno lahko teče več ur. Tek v tem smislu zaradi monotonosti in napora deluje kot neke vrste meditacija, sprožilec drugačnega stanja zavesti. Kot sprožilec takega stanja šamani uporabljajo ples in šamanske bobne se pravi enakomerne zvočne dražljaje.

Pot meditanta k drugačnemu dojemanju časa je v ukinitvi dražljajev iz okolja pa tudi v sposobnosti, da obvlada in prekine zaporedni tok notranjih objektov – misli. V stopi torej v stanje, ko ni več nobenega zaporednega obstreljevanja z zunanjimi ali notranjimi dražljaji – prostorskimi strukturami, ki so po naziranju, ki ga predstavljam glavni razlog za zaporedno dojemanje časa.

Kakšne so kvalitete tega stanja “brezčasja”, “večnega sedaj”?

Stanje miru je kot vemo po virih duhovne literature in lastne prakse, če smo jo izvajali, točka s katere lahko dosežemo poljubne informacije neodvisno od prostorčasja. Kot os vrtiljaka, ki je povezana in usmerja vse točke na vrtiljaku. Tako kot sonce “vrti in drži” v svoji bližini vse planete. Povezanost središčne točke s celotnim sistemom je analogna točki miru s katere lahko sežemo do informacij, ki jih z nivoja običajne zavesti ne moremo pridobiti.

Pot meditacije je torej pot k jasnovidnosti, jasnovednosti, kar je pot k brezčasnosti, pot k ukinitvi zaporednega dojemanja časa.

Izreden primer takšnega vstopanja v večni sedaj od koder lahko pridobimo informacije neodvisno od prostorčasja 3d realnosti je življenje in delo ameriškega “spečega preroka” Edgarja Cayce-ja, ki je z informacijami pridobljenimi iz stanja meditacije v ležečem položaju zapolnil celo knjižnico zapisov o preteklosti, prihodnosti in naravi vesolja. Mnoge njegove napovedi so se uresničile oz. so potrjene s strani znanosti.

Zavest običajnega stanja v 3d realnosti pa je “žrtev” zaporednega toka dražljajev. Narava sveta in našega telesa, senzornega aparata je kot ozko grlo za prost pretok informacij.

Z meditacijo oz. kadar vstopimo v takšno ukinitev zaporednega dojemanja časa postanemo bolj “podobni” bogu, pridobimo “božanske” kvalitete. Zato rečemo ljudem, ki so dosegli takšno stanje, sveti možje ali žene, modreci, svetci, božji ljudje …

BERGSONOVO DOJEMANJE ČASA

Zelo zanimiv in po mojem naziranju pravilen je Bergsonov koncept časa ki ga je imenoval z besedo trajanje (angleško duration).

Pozornost preusmerimo od prostorskih dogodkov, dražljajev, ki se nam zaporedno vsiljujejo k praznini, ki je kot prazno platno na katerega se ti dogodki odslikavajo. V praksi to pomeni, da smo pozorni na svojo zavest, zavedanje in občutimo njeno stalnost, nespremenljivost namesto, da bi bili pozorni na posamične dogodke, dražljaje. Spet je metoda za izpopolnjeno dojemanje tega stanja meditacija, pa vendar lahko poskusimo ozavestiti opazovalca, našo zmeraj prisotno zavest (stalnico) tudi v vsakdanjem življenju, ko delamo karkoli.

VIBRACIJA

Je temeljna oblika manifestacije. Je temeljni prostorski dogodek. Vse kar se manifestira v konkretni obliki, tako da je merljivo ali vsaj posredno merljivo in je torej del snovnega sveta - je vibracija. Atomske oscilacije so vibracija. Vsaka snov oz. predmet v vesolju torej vibrira, že zaradi svoje atomske zgradbe.

Vibracija v običajnem naziranju je sicer zgolj posledica oscilacije ali premikanja nekega predmeta. Tako je zvok npr. vibracija, ki se širi v prostor in povzroča nihajoče gibanje molekul zraka, ki ga povzroči premikanje dela inštrumenta. Zanihamo npr. struno in ta vibrira, kar slišimo kot zvok.

Na atomskem nivoju pa se izkaže, da je tudi snov le vibracija, se pravi energetski vzorec, vrtinec. Snov je izmuzljiva. Intuicija nam pravi, da je prava narava vesolja (na atomski ravni) ravno nasprotna, kot si zdaj predstavljamo:

“Na atomski ravni vibracija ni lastnost materije, temveč je materija lastnost vibracije.”

V to me vodi naziranje, da obstajajo vibracije, ki so finejše od materije, npr. misli ki so vibracije fine materije. Tudi nesnovne dimenzije vibrirajo v frekvencah, ki so onkraj trenutne definicije realnosti, ki ji rečemo snovno vesolje. Nevidne dimenzije so odseki frekvenc vibracij, ki so nedostopni našemu senzornemu aparatu in našim tehničnim aparatom.

Materialno vesolje je tako ali tako zgolj izsek realnosti, v katerem s telesom bivamo in katerega del smo ter izsek realnosti s katerim smo v interakciji in ga zaznavamo z telesom oz. s tehničnimi pripomočki, ki širijo našo realnost.

Duhovni fenomeni so trenutno nedostopni našim napravam. Zato niso del naše realnosti. Če jih bomo nekoč lahko merili bodo postali del naše realnosti, torej se bo realnost razširila. So pa fenomeni duha že sedaj dostopni naši zavesti, kajti naše telo omogoča zaznavanje duhovnih fenomenov, če ga pravilno uglasimo, naravnamo, oz. se izmojstrimo.

Telo je živa simfonija vibracij obstoječa v določenem razponu frekvenc. Snovna 3razsežnostna dimenzija sestoji iz snovnih objektov, ki so vibracije nekega določenega razpona frekvenc.

Vse snovne strukture ali materialni objekti vibrirajo v podobnem razponu frekvenc in zato je lahko človeško telo, ki je samo takšna struktura po nujnosti v interakciji z drugimi sorodnimi objekti. Vsi snovni objekti so v temeljni resonanci drug z drugim, če bi ne bili, bi vibrirali oz. obstajali mimobežno eden poleg drugega brez možnosti interakcije. Bili bi vsak v “svoji dimenziji”.

Bitje oz. telo, organizem je kot snemalna kamera, ki snema v neki določeni resoluciji in resolucija določa kako natančna bo slika, kateri velikostni red prostorskih struktur bo dejansko shranila na svojo spominsko kartico. To bodo samo tisti dražljaji, ki ne bodo manjši od ločljivosti senzornega aparata.

Tako naše telo kot del celote vesolja lahko zaznava sorodne snovne strukture.

Oko je snovna struktura zato je po prirejeno za zaznavanje drugih snovnih struktur.

Tudi velikost igra vlogo. Velikost telesa tudi pogojuje s kakšnimi objekti smo lahko v interakciji. Z objekti, ki so zelo majhni in presegajo ločljivost našega senzornega aparata ne moremo biti v neposredni interakciji. Je pa na nek način fascinantno kako ogromne objekte vesolja lahko gledamo z našimi očmi, ker so tako daleč stran. Np. našo najbližjo galaksijo Andromeda, ki je na nebu manjša od lune pa vendar vsebuje na milijone zvezd.

TOČKOVNOST je ČASOTVORNOST

Čas je filter zaznave, oz. prostorčasje je cenzura nad zaznavo, ki jo sprejema lokalizirana zavest.

Časotvorno delujejo tudi razlike v velikosti prostorsko časovnih struktur. Zemlja je tako velika struktura, da ne moremo zaznati vseh njenih delov hkrati. Premikati se moramo od kraja A do kraja B na Zemlji in to kot vemo zahteva čas. Smo torej točkasta, lokalizirana bitja z vidika običajne zavesti in se nahajamo v nekih koordinatah znotraj osnovne prostorske struktura, ki ji rečemo materialno vesolje.

Če bi posedovali božje atribute in ne bili lokalizirani temveč prisotni v vsaki točki vesolja, bi bil po tem naziranju čas v veliki meri ukinjen. Vsaj naš zaporedni čas. Kajti vse informacije bi bile hkrati v nas. Odpadlo bi potovanje med A in B.

Pravzaprav je ključno za dojemanje časa, da je zavest v telesu točka znotraj koordinat 3 razsežnostnega vesolja. Telo je torej lokalizirano.

Smo točkasta struktura znotraj ogromne prostorske strukture, ki ji rečemo planet zemlja in še večje, ki ji rečemo naša galaksija, in še večje, ki ji rečemo naše vesolje. V interakciji s to strukturo katere del smo, se moramo premikati iz točke v točko, npr. na delo vsako jutro. Ali na sprehod s psom. Ali na bližnji hrib za rekreacijo. Naša dimenzija bivanja, 3-razsežnostna realnost zahteva za bitja v običajni zavesti njihovo lokaliziranost, lokalnost.

Na kvantnem nivoju realnosti in v drugih stanjih zavesti pa lokaliziranost ni več pogoj. Tam že obstaja nelokalnost, informacijska kompaktnost in s tem drugačna časnost, pravzaprav njena ukinitev.

ZAKLJUČEK

Ta razmišljanja o času morda lahko doprinesejo k globljemu razumevanju, vendar je po drugi strani treba ponižno priznati, da skrivnost časa vseeno še vedno vztraja. Umovati o času ali nečasu, se pravi raziskovati čas v običajnem stanju zavesti, z uporabo našega telesa in uma je kot bi poskusili rešiti problem z orodji in postopki, ki so do problema v osnovi pripeljali.

Ker pa nam je vse dano v tem holofraktografskem vesolju pa bomo gotovo dosegli tudi globlja spoznanja o naravi prostorčasja. Ko bomo zavestno presegli zaporedni čas, bodisi z zavestjo ali vsaj z časovno tehnologijo (nadsvetlobni, warp pogoni, teleport, časovni stroji) bomo postali bolj “božji” to je naslednji prometejev ogenj, ki bo zahteval veliko zrelosti in odgovornosti. Šele takrat bomo postali inerdimenzionalna civilizacija sposobna potvanj skozi prostorčasje, postali bomo prava multidimenzionalna bitja, gospodarji, ne sužnji časa.

F=1/t

bottom of page